#: locale=sl
## Tour
### Description
tour.description = VOJNI UJETNIKI CARSKE RUSIJE V PRVI SVETOVNI VOJNI NA SLOVENSKEM OZEMLJU
### Title
tour.name = ŽIVLJENJE ZA C(ES)ARJA
## Skin
### Button
Button_CC85DAD9_C32F_876B_41E5_B8E27067C1A8.label = EN
Button_D1B9413A_C313_8528_41E0_33EDB21E10BC.label = SI
### Multiline Text
HTMLText_208A9B94_B2B5_6F74_41E5_E603A43F8DB5.html = Ruski vojni ujetniki kot kuharji v Bohinjski Bistrici.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Delodajalcu se strogo prepoveduje uporaba fizičnega nasilja, podaljšanje delovnega časa, preseganje dovoljenega števila ur, neizpolnjevanje predpisanih odmorov med delom ter predpisanih dni počitka. Kršitev te prepovedi se kaznuje s takojšnjo odtegnitvijo vojnega ujetnika s strani lokalnega urada za delo ali vojaških oblasti. Po splošnem pravilu se za vojne ujetnike na delu uporabljajo glede ureditve delovnega časa, počitka, izmen, nadur, nedeljskega počitka ter zaščite pravic delavca isti zakoni in predpisi, ki se uporabljajo za podobno (analogno) delo na podobnih krajih pri podobnih pogojih za svobodne delavce.
Pravila avstro-ogrskega vojnega ministrstva za vojne ujetnike na delu v Avstriji, 1917
Ruski vojni ujetniki pri hotelu Zlatorog.
Vir: Tolminski muzej
Ruski vojni ujetniki pri cerkvi sv. Janeza v Bohinju.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Skupina ruskih vojnih ujetnikov v Štanjelu.
Vir: Goriški muzej
V habsburški monarhiji je zaradi vpoklica velikega števila za delo sposobne moške populacije prišlo do velikega pomanjkanja delovne sile. Pomanjkanje delavcev je oviralo kmetijsko proizvodnjo in oteževalo proizvodnjo v industrijskih obratih ter obrtnih delavnicah. Z intenziviranjem vojne se je večala potreba po proizvodnji orožja, uniformah, vojaški opremi …, predvsem pa so se drastično večale potrebe na transportnem področju. Oblasti so kmalu spoznale, da lahko velik del problema rešijo z angažiranjem vojnih ujetnikov, katerih število se je z vsakim mesecem vojskovanja povečevalo. Vojni ujetniki so tako kmalu postali pomembna delovna sila, na kateri sta v veliki meri slonela izgradnja prepotrebne infrastrukture za vojaško logistiko in tudi gospodarstvo podonavske monarhije.
Vojne ujetnike so vključevali že v izgradnjo in širitev ujetniških taborišč. V drugi polovici leta 1915 so vojne ujetnike v taboriščih organizirali v posebne oddelke glede na namen, in sicer v Kriegsgefangener Arbeiterabteilung (delovni oddelek vojnih ujetnikov) oziroma KGF Eisenbahn Arbeiterabteilung (železniški oddelek) ter KGF Lastträgerabteilung (nosaški oddelek). Oddelki so šteli po 500 vojnih ujetnikov. Te oddelke so poslali v pomoč armadi na bojišče. Leta 1916 je tak oddelek (z vojaško oznako KgfArbAbt in številko oddelka) štel 250 mož. Junija 1917 so zamenjali oznako Abteilung (oddelek) s Kompagnie (četa). Novembra 1917, po 12. soški bitki, so vojni ujetniki po bivšem bojišču zbirali vojni material, ki ga je zapustila italijanska vojska. Te enote so nosile naziv KGF Bergekompagnien.
Ruska ujetnika drobita kamenje za nasipanje cest.
Vir: Igor Dolenc
V okviru stoletnice prve svetovne vojne smo na različne načine obeleževali spomin na dosežke in trpljenje rojakov na bojiščih in v zaledju front. Jubilejno spominjanje pa je skoraj prezrlo pojav, ki je brez primere v nacionalni zgodovini – velikansko število več deset tisoč vojnih ujetnikov armade carske Rusije, ki so bili pripeljani na naše nacionalno ozemlje in so kot delovna sila za vojaške potrebe v zaledju soške fronte ali pa kot delavci na poljih, v gozdovih, delavnicah, tovarnah in rudnikih prelivali znoj širom naše domovine. Nacionalni spomin, povezan z vojnimi ujetniki, se pogosto osredotoča le na Rusko kapelico pod Vršičem in vsakoletna obeležitvena srečanja pri njej konec julija. Kljub obsegu tega zgodovinskega pojava ostaja le-ta po stotih letih v veliki meri neraziskan in dejansko ne znamo oceniti niti števila ujetnikov, ki so prišli na slovensko ozemlje, le nekaj sto jih lahko opredelimo z imeni in samo za nekaj od njih je poznana njihova življenjska zgodba. Pa vendar še dandanes pogosto nevede uporabljamo infrastrukturo, ki so jo mukoma gradili ravno vojni ujetniki, med katerimi so mnogi prav pri nas izgubili življenje.
Na sedlu Mojstrovke, 18. 10. 1915
Zapuščena in samotna je bila svoj čas dolina Pišence, ko sem kot dijak hodil tod okoli in gledal Razor in Prisojnik. Sedaj pelje tam čez krasan, široka alpska cesta, preko mostov in serpentin, zgrajena od 3.000 ruskih ujetnikov. Cele vasi barak z velikimi kuhinjami ob cesti, naselbine šotorov, kot bi bil padel svež sneg, zdaj na tem griču, zdaj zopet v jarku ob cesti … Po tej cesti hodim danes in jemljem slovo. Nikomur ne segam v roko. Pod težkim nahrbtnikom, opasan z morilnim orodjem, nimam smisla za krasoto jesenskega dne in veličastnost narave. Delam obračun s preteklostjo. Srečujoč kolone trena in sanitetnih transportov, je moja edina želja. Da bi se kmalu povrnil, četudi mi manjka polovica tega ali onega uda, samo da sem živ. Na vrhu sedla je sanitetna postaja. Pred njo nešteto vozov, Rusov in ranjencev. Vrhovi so pokriti s snegom. Veliko lepši so od onih, s katerih smo prišli, ker so veličastnejši radi svoje razoranosti. V njih okrilju pa vse grozote vojne!
Jakob Prešeren, Dnevnik 1915-1918
Počitek ene od enot avstro-ogrske vojske na vzhodni fronti.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Skupina ruskih vojnih ujetnikov.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Ujetniki, ki so pogosto prebivali v slabih življenjskih razmerah in trpeli lakoto, so, kljub temu da so bili prisiljeni trdo delati, pogosto izdelovali uporabne izdelke iz lesa, nabožne podobe in druge spominke. Posamezni ohranjeni izdelki predstavljajo prave umetnine. Ujetniki so s tem v veliki meri ohranjali svoje človeško dostojanstvo, po drugi strani pa tudi izboljševali svoj položaj, saj so izdelke zamenjevali za hrano ali prodajali za skromno plačilo.
Bogato okrašeni leseni skrinjici – delo ruskih vojnih ujetnikov.
Predmeta hrani Bojan Rustja (Kobarid)
Desettisoče vojnih ujetnikov, nekdanjih vojakov armade carske Rusije, se je med prvo svetovno vojno znašlo na slovenskem ozemlju. Prisiljeni v trdo delo so bili ključna delovna sila v zaledju soške fronte, ki ni bila brez vpliva na izid bojevanja. Naj se tega zavedamo ali ne, še dandanes uporabljamo tudi veliko infrastrukture, ki so jo v času vojne gradili ruski vojni ujetniki. Vsak od ujetnikov je imel svojo življenjsko zgodbo, vsak svojo vojno usodo. Vsak je na svoj način ohranjal spomin na drago domovino daleč na vzhodu in gojil upanje na vrnitev domov. Več sto jih je pri nas končalo svoje življenje in počivajo v slovenski zemlji, ostali pa so dobili možnost, da se po brest-litovškem miru vrnejo domov. Tam jih je čakala negotova usoda vrtincev revolucije in državljanske vojne. Kakor pravijo verzi pesmi avstrijskega pesnika Petra Roseggerja, zapisane na t. i. Ruskem križu, ki ga je na obcestni zid vršiške ceste že ob gradnji leta 1915 postavil nek avstrijski oficir:
Al' na sever,
al' na jug,
vsaka cesta
vodi k cilju.
Al' v boj,
al' v mir,
o tem odloča
božja volja.
Zahtevna gradnja ceste v visokogorju.
Vir: Dušan Škodič
GRADNJA VRŠIŠKE CESTE
Avstrijske oblasti so se za gradnjo ceste čez prelaz Vršič odločile že pred izbruhom vojne z Italijo. Ta je bila formalno še zavezniška država, a je njen prestop v antantno zavezništvo postajal vse bolj verjeten. V Zgornjem Posočju je bilo zato treba nujno zgraditi novo cestno povezavo z Zgornjesavsko dolino. Sprejeta je bila odločitev, da zgradijo gorsko cesto od Kranjske Gore do doline Soče čez prelaz Vršič. Priprave na gradnjo so stekle že jeseni 1914. Z začetkom vojne z Italijo maja 1915 je projekt izgradnje ceste čez Vršič postal prioriteten in dela so stekla z vso intenzivnostjo. Na gradbišče je bilo pripeljanih 10.000–12.000 ruskih vojnih ujetnikov, večinoma iz taborišča Spratzern pri St. Pöltnu. Vojne ujetnike so nastanili v skupinah barak v t. i. lagerjih. Največja sta bila severno taborišče, Nordlager, ob cesti severno od današnje Erjavčeve koče ter južno taborišče, Südlager, približno dva kilometra pod vrhom Vršiča na trentarski strani. Vsak lager je imel poleg nastanitvenih barak še kuhinjo, pekarno, ambulanto in skladišče.
Traso od Kranjske Gore do Trente so razdelili na 12 ali 13 odsekov, vsakega izmed njih je prevzel inženir. Ujetnike so razdelili v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil avstro-ogrski vojak, oddelku pa je bil dodeljen tudi ujetnik – tolmač, ki mu ni bilo treba delati. Gradnja ceste je potekala izjemno hitro – ambiciozen cilj, da mora biti cesta končana pred zimo, je bil dosežen in v novembru 1915 je čez prelaz že stekel promet. Decembra se je po novi cesti že zapeljal glavni poveljnik jugozahodnega bojišča nadvojvoda Evgen, saj je bila cesta uradno poimenovana po njem – Erzherzog Eugen Strasse. Njemu v čast so na vrhu prelaza že postavljali mogočen spomenik, ki pa ga je še pred dokončanjem odnesel plaz.
Delo in gradnja ceste sta bila zelo težka in kljub temu da so bili vojni ujetniki slabo oblečeni (večinoma so imeli na sebi še svoje stare uniforme), so bili prisiljeni delati v vsakem vremenu. Njihova prehrana je bila za težko fizično delo slaba, saj je vsesplošno pomanjkanje hrane v avstrijskem cesarstvu prišlo še posebej do izraza pri prehrani vojnih ujetnikov. Ujetniki so pogosto zbolevali za nalezljivimi črevesnimi ter vročinskimi in drugimi boleznimi, ki so se pogosto tragično končale. Žal ne vemo, koliko ruskih vojnih ujetnikov je izgubilo življenje pri sami gradnji vršiške ceste.
Nova vršiška cesta pred kapelico leta 1937.
Vir: Goriški muzej
Ruski ujetniki pri kidanju snega pod sedlom pri Erjavčevi koči.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Gradbišče vršiške ceste nekoliko pod današnjo Erjavčevo kočo v zimi 1915/16.
Vir: Dušan Škodič
Gradnja ceste skozi Baško grapo.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Gradnja ceste pri Dornberku.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Izsek trase poti Savica–Peski.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Umetelno rezbarjen lesen križ z drugimi orodji Kristusovega trpljenja, ki je bil odkupljen od ruskega vojnega ujetnika v Prvačini. Predmet je del zapuščine Slavka Zupana, ki je bil velik zbiralec zgodovinskega in narodnega blaga.
Predmet hrani Marijana Wimmer (München)
Gradnja ceste od Zatolmina do Pologa.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Gradnja ceste v zaledju soške fronte.
Vir: Igor Dolenc
V Sveti Luciji, danes Mostu na Soči, je bilo med vojno veliko ruskih ujetnikov, ki so jih izrabljali za težja dela. Božičevi mami so se smilili in jim je zato večkrat na okenski polici pustila nekaj hrane – kos kruha, jabolko … Prav tam, na okenski polici, je nekega dne našla izrezljano leseno šatuljico in umetelno okrašeno jajce – darilo ruskega vojnega ujetnika.
Predmeta hrani Peter Kogoj (Most na Soči)
Križa, sestavljena iz drobnih delčkov lesa, spojenih brez lepila ali žebljev, sta delo ruskega vojnega ujetnika nekje na Štajerskem.
Predmeta hrani Park vojaške zgodovine (Pivka)
Svetinjice, miniaturni krilni oltarček in obeski ruskih vojnih ujetnikov.
Predmete v zbirkah hranijo Egon Valantič (Nova Gorica), Mitja Močnik (Goriška brda) in Inštitut Ivan Michler (Ljubljana)
Granatna tulca, ki sta ju okrasila ruska vojna ujetnika.
Predmeta hrani Mitja Močnik (Goriška brda)
Dne 8. marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo. Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih. Bil je pravi metež. Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s prestrašenimi obrazi: »Lavina, lavina!« Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov. Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo iz njih mogli spraviti ničesar jasnega. Tudi nazaj nismo mogli pripraviti nikogar. Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj. Tudi oficirji in inženirji so izgubili glavo in niso vedeli, kaj početi …
Franc Uran, Kako se je delala cesta na Vršič, Planinski vestnik, 1957
Pogled na Vossovo kočo (danes Erjavčevo kočo). Desno od koče so bili naselje za ujetnike, pekarna, ambulanta in telefonska centrala.
Vir: Dušan Škodič
Pomožna zdravstvena postaja s telefonsko centralo pod Erjavčevo kočo na Vršiču pozimi leta 1916.
Vir: Dušan Škodič
Zadnji ovinki vršiške ceste v Trenti.
Vir: Dušan Škodič
Lesen oltarni nastavek je delo ruskih vojnih ujetnikov. Po izročilu izvira iz ruske kapelice, ki naj bi nekoč stala v Trenti.
Predmet hrani Tolminski muzej (Tolmin)
Vojnih ujetnikov se ne sme obravnavati kot kriminalce, ki služijo kazen, ampak kot vojake, katerih ponižujoče obravnavanje škodi časti države. Če želijo vojni ujetniki obiskovati bogoslužje v skladu s svojo religijo, se jim skuša po zmožnostih uresničiti to željo.
Pravila avstro-ogrskega vojnega ministrstva za vojne ujetnike na delu v Avstriji, 1917
Gradnja vršiške ceste – šlo je za tekmo s časom – končana je morala biti pred zimo.
Vir: David Erik Pipan
CESTE IN POTI
Vojna z Italijo je zahtevala tudi izgradnjo novih cest in rekonstrukcijo nekaterih obstoječih. Vršiško cesto, poimenovano tudi Ruska cesta, so začeli graditi že pred izbruhom vojne zaradi nujnosti vzpostavitve cestne povezave med Zgornjesavsko in Soško dolino ob negotovosti, za katero stran se bo odločila Italija. V njeno izgradnjo je bilo vključenih med 10.000 in 12.000 ruskih ujetnikov. Za obrambo položajev v Krnskem pogorju je bila pomembna nova cesta Tolmin–Polog. V visokogorju pa je bilo treba zgraditi tudi mrežo mulatjer, namenjenih tovornim konjem, in pešpoti. Proti Krnskemu pogorju je bila tako iz bohinjske smeri zgrajena pot od Savice čez Komno in Bogatinsko sedlo do Peskov. Večinoma so jo gradili ruski vojni ujetniki, za katere je bilo postavljeno taborišče pri Zlatorogu v Ukancu.
Nove ceste in poti so se gradile v zaledju celotne frontne črte in v večino vseh del so bili, kot je razvidno iz dokumentov in fotografij kakor tudi po ljudskem spominu, vključeni prav ruski vojni ujetniki kot glavna delovna sila v službi avstro-ogrske armade.
Ruski ujetniki pri vojaški maši na vršiški cesti, najverjetneje v bližini južnega taborišča.
Vir: Goriški muzej
Možje, ki jim je usoda naložila težak jarem vojnega ujetništva, so pogosto iskali tolažbo v veri. Ruski vojni ujetniki so bili različnih veroizpovedi, v največji meri (70 %) pravoslavni kristjani. Avstro-ogrske oblasti, vajene upravljanja večnacionalne in večverske družbe, jih pri izvajanju verskih praks niso ovirale, čeprav so bili pogoji za to večkrat zelo omejeni.
Gradnja ceste čez Vršič.
Vir: Tolminski muzej
Lesene škatlice in drugi leseni izdelki – delo ruskih vojnih ujetnikov v taborišču Sternthal.
Predmete hrani Boris Bavdek (Lovrenc na Dravskem polju)
Ploščica nagrobnega križa ruskega vojnega ujetnika Petra Zuplanskega, ki je umrl 20. septembra 1915 v Sternthalu.
Predmet hrani Boris Bavdek (Lovrenc na Dravskem polju)
Ruski vojni ujetniki iz taborišča Sternthal.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Z vstopom Italije v vojno se je namembnost taborišča začela spreminjati. Zaradi velikega števila ranjenih in bolnih vojakov s soške fronte so se vojaške oblasti odločile kompleks razširiti in ga uporabiti za rezervne vojaške bolnišnice. Jeseni 1914 je tako v vojaškem kompleksu Sternthal prebivalo okrog 14.000 ljudi, in sicer 9.700 ranjenih in bolnih vojakov, 2.400 ujetnikov ter 2.000 pripadnikov osebja, ki so ga sestavljali oboroženo vojaštvo, zdravstveni delavci, uradniki ter razni drugi strokovni in pomožni delavci.
Taborišče v Sternthalu pa je kmalu postalo dom še za tretjo skupino nesrečnežev, ki jih je prizadela vojna, in sicer za civilne begunce iz Primorske, ki so morali zapustiti svoje domove in so jih oblasti nastanile v barakah sternthalskega taborišča.
Skupina ruskih vojnih ujetnikov v taborišču Sternthal leta 1915.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Rastoče taborišče Sternthal leta 1915.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Skupina ruskih vojnih ujetnikov v taborišču Sternthal leta 1915.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
TABORIŠČE STERNTHAL
Rezultat vse večje intenzitete spopadov na vzhodni fronti je bilo nepredstavljivo veliko število vojnih ujetnikov. Avstro-ogrske oblasti so bile zato prisiljene v iskanje lokacij za izgradnjo ujetniških taborišč. Na Štajerskem se je deželno namestništvo v Gradcu odločilo, da uredi taborišče z barakami v Feldbachu in Knittelfeldu, spomladi 1915 pa so določili še Sternthal. Odločilna pri izbiri lokacije je bila verjetno že postavljena ozkotirna železnica, s katero je lastnik dvorca Sternthal Franc Hellin povezal svoje posestvo z železniško progo Ptuj–Pragersko.
Taboriščne barake so začeli postavljati marca 1915 in v mesecu oktobru se je ujetniško taborišče že razprostiralo na nekaj več kot 7,4 hektarja. Imelo je 24 barak z 2.400 posteljami ter 18 barak za sanitarne in druge namene.
Avstro-ogrski vojaki peljejo zajete ruske vojake v ujetništvo.
Vir: Mitja Močnik
Identifikacijska značka ruskega vojaka, značka z napisom »Za carja in domovino« in ruska značka dobrega strelca.
Predmete hranita Mitja Močnik (Goriška brda) in Simon Leban (Nova Gorica).
Identifikacijski znački ruskih vojnih ujetnikov.
Predmeta hranita Mitja Močnik (Goriška brda) in Simon Kovačič (Šempeter pri Novi Gorici).
VSAKDANJIK
Tako je potekalo monotono življenje v koncentracijskem taborišču.
Ob 6. uri zjutraj:
»Moskali, vstavaj, vstavaj! Kofe trinken …« Razredčen kavni nadomestek – brez kruha. Funt koruznega smo dobili zvečer in ga takoj pojedli. Prihraniti ga za čez cel naslednji dan – tega nismo znali. Do kosila je še šest ur. Nobenega dela. S postopanjem naokoli barak se le težko razgibaš, okrog pa je postavljena bodeča žica. Rojaki se zbirajo po skupinah.
Valentin Dmitrijev, Prostovoljec – spomini na vojno in ujetništvo, 1929
Ruski vojni ujetniki čakajoč na hrano ob Soči.
Vir: David Erik Pipan
Čevljarska delavnica 5. armade v Ljubljani.
Vir: Muzej novejše zgodovine
RAVNANJE Z VOJNIMI UJETNIKI
Z vojnimi ujetniki ne sme delodajalec ravnati surovo in krivično in tudi ne sme dopustiti, da bi stražnik ali paznik ali pa kdo drug ž njimi tako postopal. Zlasti ne sme vojnih ujetnikov kaznovati niti delodajalec niti stražnik, pravico kaznovanja imajo marveč samo orožniki in pristojne vojaške oblasti. Posebno ne sme delodajalec vojnih ujetnikov pretepati, jim dela podaljševati čez dopusten delavni čas, omejevati predpisanih odmorov in nedeljskega počitka, odtrgavati delavske doklade, prikrajševati jih pri hrani ali pa odrejevati trdega ležišča.
Poraba vojnih ujetnikov za kmetijska dela, Občinska uprava, 1917
Razdeljevanje hrane vojnim ujetnikom.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Ruski ujetniki kot tesarski delavci v Komnu na Krasu.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Dva dneva vožnje v prenapolnjenem vagonu – in smo bili v Spodnji Avstriji, v kraju Wieselburg, v taborišču za karanteno. Iz vagonov so nas pognali na kopanje. Treba je priznati Avstrijcem, da so znali izvesti dezinfekcijo. Vso obilnejšo poraščenost so frizerji odstranili z električnimi aparati. Potem so nas odpeljali do soda z zelenim milom. »Namilite se od glave do nog in potem pod vroč tuš!« je ukazal sanitejec. Nekaj ruskih članov pomožnega medicinskega osebja je v prisotnosti avstrijskega zdravnika nadziralo umivanje. Razčesavanje je srbelo. Na drugem koncu kopališča – cepljenje proti tifusu in kozam, čisto perilo, lastna uniforma in v njej – niti ene uši!
Valentin Dmitrijev, Prostovoljec – spomini na vojno in ujetništvo, 1929
Ruski vojni ujetniki čakajoč na transport v ujetniško taborišče.
Vir: Mitja Močnik
Velikansko število vojnih ujetnikov tako na ruski kot na avstro-ogrski strani je bila posebna značilnost vzhodne fronte. Za razliko od zahodne, kjer je prevladoval pozicijski način bojevanja, je na vzhodni fronti prevladoval odprt način bojevanja, v katerem sta obe strani izvajali obsežne manevre. Ob vsaki večji bitki se je tako frontna črta premaknila tudi za več sto kilometrov, medtem ko se je na zahodni fronti premaknila le za nekaj deset ali sto metrov. Ob velikih ofenzivnih premikih se je za frontno črto pogosto znašlo veliko število nasprotnikovih vojakov, včasih tudi cele enote. Skupno število ruskih ujetnikov v habsburški monarhiji je ocenjeno na kar 1.269.000 mož. Temu številu se pridružuje še 369.600 italijanskih, 154.631 srbskih, 52.800 romunskih, 652 francoskih in 158 britanskih vojnih ujetnikov – skupaj torej kar 1.861.000 oseb. Zajete ruske vojake so najprej razorožili in jih z območja bojišča odpeljali v zaledje ter jih zbrali pri poveljstvih korpusov. Od tam so jih zastražene odpeljali v zbirna taborišča, kjer so jih popisali in zaslišali. Ujetnike so v taboriščih tudi zdravniško pregledali, ostrigli in okopali.
Taborišča za vojne ujetnike so bila od front oddaljena, kot se je le dalo, z namenom, da se oteži morebiten pobeg. Postavljena so bila v bližini železniškega omrežja, ki je omogočalo transport tako velikega števila oseb. Večina avstro-ogrskih taborišč se je nahajala na Štajerskem, v Zgornji in Spodnji Avstriji, na Češkem, Moravskem, v zahodnem delu današnje Madžarske ter v okolici Bratislave. Vseh taborišč za vojne ujetnike na območju Avstro-Ogrske je bilo okoli 50, pri čemer so imeli v njih častniki posebno namestitev, saj so bili ločeni od navadnih vojakov.
Ujetniška taborišča v naši soseščini oziroma širšem zaledju soške fronte in njihove prostorske zmogljivosti: Grödig pri Salzburgu (30.000 mož), Marchtrenk pri Linzu (28.000 mož), Kleinmünchen – Wegscheid pri Linzu (največje taborišče v Avstriji za 57.000 mož), Hart pri Amstettnu (27.000 mož), Freistadt na Gornjem Avstrijskem (30.000 mož), Feldbach na Štajerskem (47.000 mož), Sternthal (Strnišče pri Ptuju, danes Kidričevo, 37.000 mož), Knittelfeld na Štajerskem (22.000 mož), Spratzern pri St. Pöltnu (50.000 mož). V teh taboriščih se je nahajalo veliko manj ujetnikov, kakor je bila njihova kapaciteta, saj so jih pošiljali na delo v zaledje fronte ali drugam.
FRANCI POGAČAR
Franci Pogačar danes pri nas zagotovo velja za najboljšega izdelovalca maket slovenskih kozolcev, pomanjšanih v ustreznem merilu. Z maketarstvom se ukvarja že več kot dvajset let. V tem času je izdelal 26 maket kozolcev z različnih koncev Slovenije. Njegovo delo odlikujeta izjemna preciznost in natančnost. Njegove makete so večinoma replike v razmerju 1 : 25, merijo okoli 60 centimetrov v dolžino in pol manj v širino, v višino pa med 40 in 52 centimetrov. Pri vsaki maketi si je moč ogledati tudi notranjost, saj se na strehah replik odpirajo lopute, celotna konstrukcija pa je enaka kot pri originalih. Postopek izdelave posamezne makete je dolgotrajen, saj od ustvarjalca zahteva več terenskih ogledov, da objekt fotografira in natančno izmeri ter na koncu tudi večkrat vse preveri, če je to potrebno. Preden začne z delom, mora pripraviti podroben načrt objekta, poiskati avtentične materiale, velikokrat je treba pripraviti tudi posebne kalupe za izdelavo orodij. Za posamezen izdelek v povprečju potrebuje leto dni.
Večino svojih maket kozolcev hrani na svojem domu, v Polju pri Ljubljani, kjer je podstrešni prostor predelal v pravo galerijo. Nekatere makete so tudi del stalne muzejske postavitve v slovenskih muzejih, in sicer štiri v Tehniškem muzeju v Bistri in ena v Loškem muzeju v Škofji Loki.
Leta 2008 je Franci Pogačar za svoje izjemno delo prejel tudi nagrado, zlato vitico, ki velja za najvišje državno priznanje za rokodelsko obrt. Da njegovo delo ni ostalo neopaženo, je poskrbel znani slovenski etnolog dr. Janez Bogataj, ki ga že vrsto let spremlja in spodbuja ter mu pomaga s strokovnimi nasveti. Mojstru Pogačarju je pomagal tudi pri njegovem zadnjem projektu, ki obenem predstavlja višek njegove rokodelske obrti. Gre za izdelavo replike Ruske kapelice izpod Vršiča, v katero je vložil več kot 3.500 ur svojega dela. Izjemna maketa kapelice je počasi nastajala s pomočjo mojstrove potrpežljivosti in predanosti njegovemu delu pa tudi ob podpori dr. Bogataja, ki je priskrbel originalni načrt kapelice ter knjige več slovenskih avtorjev o tem spomeniku prve svetovne vojne.
Replika Ruske kapelice je izdelana v razmerju 1 : 10, na strehi in zidovih ima vgrajenih 5.222 skodel, enako kot original. Prav tako je avtentičen material. Avtor je za okna uporabil sakralna stekla, za okenske police in žlebove pa baker. Les, ki ga je uporabil, je v celoti alpski macesen. Ob kapelici stoji tudi kamnita grobnica.
ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE
CENTER ZA PREVENTIVNO ARHEOLOGIJO
Preventivna arheologija je sodoben način varovanja arheološke dediščine, ki arheološke sledove razume kot vir, s katerim je treba vzdržno in dolgoročno upravljati, predvsem skozi prostorsko načrtovanje. Glavni cilj preventivne arheologije ni izkopavanje posameznih najdišč, saj najdišča po izkopavanju obstajajo le še kot zapisi in dokumentacija, temveč pridobivanje čim več podatkov o arheoloških sledovih v krajini s predhodnimi arheološkimi raziskavami. Predhodne arheološke raziskave so tako umeščene v fazo načrtovanja večjih posegov v prostor. Glavni rezultat predhodnih arheoloških raziskav je karta arheološkega potenciala, dokument, ki opozarja na znana arheološka najdišča in sledove ter na območja, kjer ti sledovi potencialno obstajajo. Načrtovalci uporabljajo te karte, da se izognejo območjem z visokim potencialom, ki bi zahtevala dolgotrajna in draga zaščitna izkopavanja, ki bi uničila arheološke sledove.
Uspešno varovanje arheološke dediščine tako pomeni, da pridobimo čim več informacij o arheoloških sledovih na velikih območjih. Le s poznavanjem sledov, njihovega obsega, oblike, vsebine in ohranjenosti jih lahko ustrezno zaščitimo. To pomeni, da s predhodnimi raziskavami opazujemo zelo velike površine z obsegom tudi do nekaj sto kvadratnih kilometrov. Uporabljamo nabor različnih neinvazivnih metod, kot so pregledi obstoječe literature, sistematični terenski pregledi, metode daljinskega zaznavanja in geofizikalne raziskave.
Eden pomembnih sledov v krajini so ostanki konfliktov 20. stoletja. Tudi ti so postali arheološka dediščina. Vendar veliki konflikti 20. stoletja, predvsem prva svetovna vojna in spopadi na soški fronti, niso pustili le ostalin, kot so strelski jarki, utrdbe, kaverne in granatni kraterji, temveč so temeljito spremenili tudi zaledje. Arheološke raziskave konfliktov 20. stoletja se ne ukvarjajo le z bojišči, vojaškimi predmeti in potekom bitk, temveč poskušajo razumeti številne druge vidike konfliktov, vključujoč civilno prebivalstvo, begunce in vojaške ujetnike. Z različnimi pristopi raziskujemo celotne krajine konfliktov in njihovo zapuščino.
Tudi pri zbiranju gradiva za katalog lokacij, povezanih s prisotnostjo ruskih vojnih ujetnikov, smo sledili načelom preventivne arheologije. Naloga je intenzivno nastajala polni dve koledarski leti. V tem času smo pregledali dokumente, ki jih hranijo arhivi v Novi Gorici (Pokrajinski arhiv Nova Gorica), Kopru (Pokrajinski arhiv Koper), Ljubljani (Arhiv Republike Slovenije, Muzej novejše zgodovine, Inštitut za novejšo zgodovino) in druge institucije. Na osnovi zbranega arhivskega gradiva smo naredili ključe, s katerimi smo na posnetkih državnega lidarskega snemanja prepoznali ostaline, ki jih lahko povežemo s prisotnostjo ruskih vojnih ujetnikov, oz. ostaline infrastruktur, kot so vodovod, gorske žičnice, ceste in podobno, ki so jih nedvomno gradili ruski vojni ujetniki. Ravno tako smo se povezali z zbiralci na terenu, ki hranijo predmete, ki jih lahko povežemo s prisotnostjo ruskih vojnih ujetnikov. Zbirateljem se zahvaljujemo tudi za navedbo točne lokacije odkritja, saj nam edino ta omogoča rekonstrukcijo gibanja ruskih vojnih ujetnikov in s tem odstira del dogajanja, ki ni zapisan v arhivskem gradivu. Iz vsega naštetega je nastal katalog lokacij. Del našega kataloga je predstavljen na pričujoči razstavi. Celoten katalog pa si lahko ogledate oz. preberete v knjigi Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju, ki je izšla kot spremljevalni zbornik ob odprtju pričujoče razstave.
Vsem institucijam in zbirateljem, ki so se odzvali, se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje.
Neskončno dolgi pohodi so bili ena od značilnosti bojevanja na vzhodni fronti.
Vir: Vinko Avsenak
Grobovi padlih vojakov na vzhodni fronti, označeni z brezovimi križi.
Vir: Vinko Avsenak
Razglas v glasilu Kmetske županske zveze glede uporabe vojnih ujetnikov za kmetijska dela.
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije
ZGODOVINSKO DRUŠTVO KIDRIČEVO
Kidričevo, nekdanje Strnišče ali Sternthal, so izredno zaznamovali dogodki prve polovice burnega 20. stoletja. Vse od prve svetovne vojne pa do prvih let po drugi svetovni vojni je bil ta prostor večkrat območje najrazličnejših taborišč, med katerimi so bila predvsem ujetniška, begunska, delovna in kazenska. Edinstvena preteklost kraja je do današnjih dni ostala v večji meri spregledana, širši javnosti neznana in v veliki meri strokovno neraziskana. Da bi čim bolj osvetlili dogodke iz preteklosti, je bilo zato leta 2013 s strani zainteresiranih posameznikov ustanovljeno Zgodovinsko društvo Kidričevo, katerega ena izmed osnovnih nalog je zbiranje arhivskega gradiva, fotografij in predmetov, povezanih z navedenim krajem, ter njihovo proučevanje. V Zgodovinsko društvo Kidričevo so se vključili tako poklicni zgodovinarji, arheologi in umetnostni zgodovinarji kakor tudi ljubitelji zgodovinske znanosti ter zasebni zbiralci predmetov in dokumentov, povezanih s krajevno in splošno zgodovino.
V društveni zbirki in zbirkah članov Zgodovinskega društva se je kmalu nabralo precejšnje število fotografij in predmetov iz nekdanjega kompleksa avstro-ogrskega ujetniškega taborišča in rezervnih vojaških bolnišnic v Sternthalu. Na podlagi teh zbirk, ki ne obsegajo le predmetov iz obdobja prve svetovne vojne, je v zadnjih letih Zgodovinsko društvo Kidričevo pripravilo 21 priložnostnih samostojnih razstav. Poleg tega so kot zunanji sodelavci ali partnerji sodelovali še pri razstavah Zgodovinskega arhiva na Ptuju in Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. K sodelovanju pri avtorski razstavi ob 25. obletnici vojne za Slovenijo 1991 pa so povabili Muzej Slovenske vojske in Društvo vojnih veteranov Pekre - Ig 1991.
Na pobudo Zgodovinskega društva Kidričevo in ob strokovni podpori njegovih članov je bila že leta 2014 urejena zgodovinska pot po nekdanjem avstro-ogrskem taborišču Sternthal. Strokovno vodenje za organizirane skupine izvajajo člani Zgodovinskega društva Kidričevo. Že od ustanovitve društva naprej intenzivno sodelujejo s predstavniki Ruske federacije v Sloveniji. Tako so nudili strokovno pomoč in prispevali slikovni material za postavitev obeležja ruskim vojnim ujetnikom, preminulim v taborišču Sternthal, ki ga je postavilo Veleposlaništvo Ruske federacije v Sloveniji. Ob njem so letos že peto leto zapored v sodelovanju z Ruskim centrom znanosti in kulture v Ljubljani organizirali komemoracijo v spomin na ruske vojne ujetnike in begunce iz ruske državljanske vojne, ki so pokopani na vojaškem pokopališču v Kidričevem. Prav tako so pobudniki in soorganizatorji vsakoletne slovesnosti ob spominskem obeležju padlim partizanom in borcem Rdeče armade v Zgornji Pristavi, ki jo izvedejo v začetku meseca maja skupaj s predstavniki Veleposlaništva Ruske federacije v Sloveniji in Občino Videm.
Pripravljajo tudi mesečna predavanja na različne teme iz slovenske in svetovne zgodovine, za zbiralce starin pa občasno organizirajo »druženja ob eksponatih«.
Zgodovinsko društvo Kidričevo je v preteklih letih organiziralo tudi sejme starin in izvedlo arheološko izkopavanje fragmentov spomenika iz prve svetovne vojne. Prav tako so bili pobudniki spomeniške zaščite treh še ohranjenih objektov nemškega taborišča iz druge svetovne vojne v Kidričevem, ki jim je grozila rušitev. Zgodovinsko društvo Kidričevo izvaja tudi založniško dejavnost. Pred leti je v njihovi založbi izšla knjiga o zgodovini Nogometnega kluba Aluminij iz Kidričevega, letos pa bo izšla knjiga Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, ki govori o življenju in delu ruske porevolucionarne emigracije v Sloveniji v obdobju od leta 1920 naprej.
V načrtu Zgodovinskega društva Kidričevo je tudi vzpostavitev muzejske zbirke o preteklosti kraja Kidričevo.
Avstro-ogrski vojaki v strelskih jarkih v Galiciji.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Kljub enotnim predpisom se je ruskim vojnim ujetnikom pri nas godilo sila različno. Življenjski pogoji so bili povsem različni v ujetniških taboriščih, drugačni na deloviščih velikih infrastrukturnih projektov v zaledju fronte in spet drugačni za ujetnike, ki so bili dodeljeni za delo na kmetijah. Ena od vsesplošnih značilnosti na vseh lokacijah je bilo pomanjkanje hrane – lakota, ki so jo trpeli ujetniki, je večkrat vodila v onemoglost in bolezni. Pri tem je treba priznati, da s strani avstro-ogrskih oblasti nikakor ni šlo za zavestno stradanje ujetnikov, ampak da se je pri njih potenciralo veliko pomanjkanje hrane, ki so ga v vojnih letih občutili tako vojaki kot civilno prebivalstvo. Pestrost razmer, v katerih so se znašli ruski vojni ujetniki, se je še stopnjevala z odnosom stražarjev, njihovih poveljnikov, delovodij in domačinov. Tu se je pokazala cela paleta človeških značilnosti – od surovosti in krutosti nad nemočnimi ujetniki do usmiljenja in pravih prijateljstev, ki so se razvila.
Lakota in slabi življenjski pogoji so se odrazili tudi v pobegih vojnih ujetnikov, ki sta jih spodbujali tudi sramota samega ujetništva in zavest, da ne služijo domovini v času vojne.
Ruski ujetniki pri delu v sedlarski vojaški delavnici 5. armade v Ljubljani.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Skupna fotografija ruskih vojnih ujetnikov ter avstro-ogrskih in nemških vojakov. Opazno je sproščeno, veselo vzdušje – posamezni vojaki in ujetniki so si celo zamenjali pokrivala! Na hrbtišču fotografije je zapisana letnica 1917. Lokacija neznana.
Lastnik: Igor Dolenc
Opozorilo prebivalstvu, da bo pomoč pobeglim ujetnikom strogo kaznovana.
Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Škofji Loki
Ob vsesplošnem pomanjkanju delovne sile so ruske vojne ujetnike v celi habsburški monarhiji in tako tudi na Slovenskem angažirali ne samo za neposredne vojaške potrebe, ampak tudi za ohranjanje proizvodnje v industrijskih obratih in obrtnih delavnicah. Ruski ujetniki so na primer skupaj z italijanskimi gradili tovarno dušika v Rušah – pri tem projektu je bilo zaposlenih 2.400 ujetnikov, ruski ujetniki pa so po dograditvi tovarne tudi delali v proizvodnji. Kar 1.000 ruskih ujetnikov je sodelovalo pri dokončanju hidroelektrarne Fala, katere gradnja se je začela že pred vojno. Ruski ujetniki so tudi kopali rudo v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju. Samo v Trbovljah naj bi v povprečju med vojno delalo po 700 ujetnikov.
Tračnica ozkotirne železnice z Male Lazne.
Predmet hrani Simon Leban (Nova Gorica)
Ruski ujetniki pri gradnji hidroelektrarne Fala na reki Dravi.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Zelo je vojaštvo skrbelo za snago v mestu. Vojaštvo, posebno ruski ujetniki so vsak dan dvakrat pometali cesto, v zimi takoj izvozili sneg na cesti skoz mesto, na večih mestih napravili kamenite prehode, na dvorišču hotela Krona postavili javno stranišče, proti jami pa napeljali lep tretoar.
Andrej Ažman, Postojnska župnijska kronika
Avstro-ogrska pehota ob mitraljezu Schwarzlose 07/12 na prvi bojni črti.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Avstrijska srebrna medalja za hrabrost in ruski križec sv. Jurija IV. stopnje.
Predmeta hrani Pavel Car (Ljubljana)
Ruski vojni ujetniki kot pomoč pri kmečkih opravilih. Zaznati je veselo vzdušje med ujetniki, domačini in dvema stražnikoma.
Vir: Igor Dolenc
KMETIJSTVO
Delovne sile je močno primanjkovalo tudi v kmetijstvu. Ob velikih potrebah po hrani za velikansko armado in po ogromnih količinah krme za konje si oblasti preprosto niso mogle dovoliti, da bi kmetijska proizvodnja nazadovala in bi površine ostale neobdelane.
Rešitev problema so spet našli v množici ujetnikov, ki so jih dali na razpolago tako večjim kmetijskim posestvom kot posameznim kmetijam in podeželskim občinam. Ruskim ujetnikom, nastanjenim po kmetijah, se je običajno godilo bolje kot tistim v taboriščih, z domačini so pogosto navezali pristne odnose, nekaj se jih je pri nas kasneje tudi poročilo.
Ruski vojni ujetnik pase čredo ovc pred tekstilno tovarno v Ajdovščini.
Vir: Goriški muzej
Ruski ujetniki pri delu na polju.
Vir: Goriški muzej
ŽIVLJENJE V TABORIŠČIH
Dragocen zgodovinski vir so pričevanja sodelavk ruskega Rdečega križa, ki so kot neodvisne opazovalke preverjale razmere v ujetniških taboriščih in deloviščih ruskih vojnih ujetnikov. Njihova poročila je že leta 1921 v knjigi Ruski vojni ujetniki v svetovni vojni 1914–1918 zajel Nikolaj M. Ždanov, direktor ruskega Rdečega križa.
Pristojnost za upravljanje z vojnimi ujetniki so imele vojaške oblasti, vendar so bile nekatere nadzorne funkcije dodeljene tudi organom okrajne civilne administracije, katerim je bilo predpisano »nastopiti z rigorozno strogostjo« v vseh tistih primerih, ko opazijo »brezsramno eksploatacijo ali nečloveško ravnanje z vojnimi ujetniki«.
Odnos stražarjev do vojnih ujetnikov je bil zelo različen. Tam, kjer v sestavi straže prevladujejo Madžari, so se vojni ujetniki pogosto grenko pritoževali nad pretepanjem in grobim ravnanjem, na drugih mestih, posebej tam, kjer so bili častniki v enoti Slovani ali Italijani, so se med ujetniki in stražo ustvarili skoraj prijateljski odnosi in mnogo mehkejši režim (dovoljeni so odhodi v mesto za nakupe, ni pritožb zaradi pretepanja).
Nenavaden kontrast z vsem, kar se je videlo in izvedelo o življenju ujetnikov, predstavljajo njihovi pogrebi in pokopališča. Izmučenega, v življenju trpečega ujetnika pokopljejo s častmi (v katerih sodelujejo tudi avstrijski stražarji), z glasbo in petjem. Pogrebi, katerim sem prisostvovala pri prvem obisku taborišča, so naredili name najgloblji in ganljiv vtis. Nikjer nisem slišala, da bi tako peli molitve, kot jih pojejo naši ujetniki. Odnos do pokojnika in njegovega groba izkazuje spoštovanje človeške nesmrtnosti in služi kot nekakšna uteha za naše (vojne) ujetnike.
Teža vojnega ujetništva, brezciljnost in nesmiselnost njihovega obstoja, zdaj ko jih domovina tako zelo potrebuje – to je misel, ki neusmiljeno preganja vsakega od njih. Druga, nič manj težja, je misel o tem, da jih je domovina, za katero so žrtvovali vse, zastavili svoje življenje, da ji služijo ter jo branijo, pozabila na njih, se obrnila proč in ji niso več potrebni.
Zajeti ruski vojaki nekje v Galiciji.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Množica ruskih vojnih ujetnikov v Přemyslu.
Vir: Mitja Močnik
Ruski vojni ujetniki čakajoč na transport v mestu Sianki na današnji ukrajinsko-poljski meji.
Vir: Muzej novejše zgodovine
ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE
RESTAVRATORSKI CENTER
Obnova ruske kapelice v letih 2005 in 2006
V skoraj devetih desetletjih obstoja je bila kapelica deležna številnih popravil in zamenjav posameznih elementov, nikoli pa ni bilo na voljo dovolj finančnih sredstev za celovito konservatorsko-restavratorsko obnovo notranjosti in zunanjosti ter njene bližnje okolice.
V letih 2005 in 2006 je obnovo omogočilo Ministrstvo za kulturo.
Predhodni postopki in analize
Natančne analize stanja posameznih lesenih elementov kapelice v njeni notranjosti in nosilni konstrukciji ter pregledi zunanjih lesenih oblog so pokazali resna in obsežna stanja poškodovanosti ter propadanja lesenih gradiv in opreme kapelice.
Obnova
Obnova je obsegala odstranitev vseh zunanjih fasadnih oblog, desk na strehi ladje in ostalih strehah. Vsi ti elementi so bili nadomeščeni z novimi. Ravno tako sta bila demontirana tudi oba zvonika. Dotrajani material je bil nadomeščen z novim, pri čemer so se ohranjali vsi detajli zavetrovanja. Odstranjene so bile vse pločevinaste obrobe, ki so bile nadomeščene z novimi bakrenimi. Novi leseni deli so skobljani, krtačeni in površinsko zaščiteni z oljnimi premazi.
Vrata v zvonik so nadomeščena z novimi macesnovimi vrati. Na zvonikih sta bila zamenjana tudi oba križa. Na fasadi so bili izvedeni vsi prvotni detajli, vključno s sončevim sijajem nad vhodnimi vrati.
Odstranjene so bile zasteklitve okroglih lin zvonika. Line so dobile prvotni izgled z namestitvijo križnih letev, ki omogočajo zračenje zvonikov in celotne kapelice. Streha nad ladjo je bila obnovljena, zamenjani so bili le dotrajani elementi. Obstoječa okna ter vhodna vrata so bila popravljena, obrušena, naoljena in ponovno vgrajena.
Ob delih je bil na stropu kapelice odkrit prvotni sinjemodri belež, ki je rekonstruiran.
Izvedeni so bili izravnava podnožja kamnitega zidu, sanacija cementnega estriha s krpanjem tal in zalivanje razpok s fino cementno malto z dodatki za sprijemnost in elastičnost ter popravilo podnožja nosilnih lesenih stebrov, ki so podloženi na hidroizolacijsko folijo.
Kljuka/voziček tovorne žičnice Kranjska gora–Trenta.
Predmet hrani David Erik Pipan (Nova Gorica)
Avtor: mag. Janko Boštjančič, Park vojaške zgodovine Pivka
Asistentka projekta: Ana Čič
Strokovna pomoč: Ana Čič, Igor Gardelin, Vinko Avsenak, Igor Dolenc
Sodelujoče institucije: Center za preventivno arheologijo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije , Zgodovinsko društvo Kidričevo
Avtor makete: Franci Pogačar
Predmeti:
Ustanove: Park vojaške zgodovine, Tolminski muzej, Inštitut Ivan Michler, Zgodovinsko društvo Kidričevo, Restavratorski center ZVKDS, Vojni muzej Idrija, Vojni muzej Vipava
Posamezniki: Boris Bavdek, Pavel Car, Peter Kogoj, Simon Kovačič, Simon Leban, Mitja Močnik, Slavko Moravec, David Erik Pipan, Martin Premk, Bojan Rustja, Oton Saksida, Uroš Seražin, Egon Valantič, Marijana Wimmer, Bojan Zupančič
Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Center za preventivno arheologijo ZVKDS (Katalog arheoloških zalednih struktur prve svetovne vojne na Slovenskem povezanih z delovanjem ruskih vojnih ujetnikov), Goriški muzej, Tolminski muzej, Fundacija Poti miru v Posočju, Zgodovinski arhiv Ljubljana – enota Škofja Loka, Pokrajinski arhiv Koper, Mitja Močnik, David Erik Pipan, Igor Dolenc, Maksimiljan Košir, Dušan Škodič, Europeana, Arhiv Avstrijske narodne knjižnice, Digitalna knjižnica Slovenije
Film: Center za preventivno arheologijo ZVKDS
Glasba: Skladba ''Večen spomin'' v izvedbi Zbora donskih kozakov pod vodstvom Sergeja Žarova
Literatura in viri:
Ažman, A. Postojnska župnijska kronika. Tipkopis (original hrani Župnija Postojna).
Katalog arheoloških zalednih struktur prve svetovne vojne na Slovenskem, povezanih z delovanjem ruskih vojnih ujetnikov. (2017). Ljubljana: Center za preventivno arheologijo ZVKDS.
Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. (2018). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Дмитриев, В. (1912). Доброволец: воспоминания о войне и плене. Москва: Госс. изд-во. Отдел воен. Литю.
Gomiršek, T. (ur.). (2016). Spišem eno povest. Spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih. Nova Gorica: Goriški muzej.
Grdina, I., in Pagon, N. (ur.). (2016). Ruski album. Veliko prijateljstvo v slikah. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.
Močnik, M. (2005). Komenski Kras 1914–1918. Ljubljana: Karantanija.
Правила Австро-Венгерского военного министерства о положении военнопленных на работах в Австрии. (1917). Москва: Госс. изд-во. Отдел воен. Литю.
Prešeren, J. (1922). Dnevnik 1915–1918. Tipkopis (original hrani Pavel Car).
Rudolf, I. (ur.). (2014). Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Črni Vrh: v samozal. I. Rudolf.
Šega, J. (ur.). (2015). V zaledju soške fronte. Ljubljana: Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gornjesavski muzej Jesenice, Tolminski muzej.
Štepec, M. (2008). Vojne fotografije 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ljubljana: Defensor.
Zupanič Slavec, Z., Testen, P. (ur.). (2007). Ruska kapelica pod Vršičem. Ob 15-letnici slovensko-ruskih srečanj (1992–2006). Ivančna Gorica: Unireal in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.
Жданов, Н. M. (1921). Русские военнопленные в мировой войне 1914-1918 гг. Москва: Военная типография Всероглавштаба.
Poraba vojnih ujetnikov za kmetijska dela. Občinska uprava, 15. februar 1917. Pridobljeno s http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YHZXZOCF/62875d91-951c-4ce2-98ef-589754f6df00/PDF. Dostop 3. 10. 2018.
Avstrijski državni zakonik. Pridobljeno s http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-PY2JVSBZ/ec5d80b6-c411-4170-a70a-b52b6d88a1ce/PDF. Dostop 4. 10. 2018.
Haaška konvencija. Pridobljeno s http://avalon.law.yale.edu/20th_century/hague04.asp. Dostop 4. 10. 2018.
Škodič, D. (2016). Smrt na Erzherzog Eugen Strasse. Planinski vestnik, 116/3. Pridobljeno s https://www.gore-ljudje.net/novosti/128034/. Dostop 5. 10. 2018.
Uran, F. (1957). Kako se je delala cesta na Vršič. Planinski vestnik, XIII. Pridobljeno s https://vrsic.livejournal.com/2537.html. Dostop 4. 10. 2018.
Produkcija:
Zasnova in oblikovanje: Irena Šinkovec, Damijan Gašparič, Peter Bulovec, Delavnica d.o.o.
Oprema in postavitev: Propaganda produkcija d.o.o., Delavnica d.o.o., Katarina Toman Kracina, AD tisk, Mont - Line
Prevod v angleščino: VERBATIM, Tine Verbič s.p., PONTIA, Polona Maver s.p.
Jezikovni pregled: Lorena Iskra
Projekt sta podprla: Občina Pivka in Slovenske Železnice
Sponzorja: ACMA in Vinakras
Združeni v molitvi – avstro-ogrski vojaki in ruski vojni ujetniki judovske vere pri verskem obredu.
Vir: Igor Dolenc
Carska Rusija je v prvo svetovno vojno poslala več mož kot katera koli druga država. Mobilizacija je v carsko armado vključila kar 15.378.000 oseb – dotlej ni še nikoli nihče na bojišče poslal tolikšnega števila vojakov. Takrat največja vojska na svetu pa je bila v povprečju vodena in oborožena slabše kot nasprotniki. Izrazito je bilo pomanjkanje častnikov in podčastnikov, največji slabosti carske armade pa sta bili pomanjkanje oborožitve in njena zastarelost. Posebej je to prišlo do izraza v pomanjkanju topov in mitraljezov. Težave zaradi pomanjkanja orožja so se stopnjevale še s pomanjkanjem ustreznega streliva, vse skupaj pa je še potencirala pomanjkljiva logistika, ki je bila v veliki meri posledica nezadostnega transportnega sistema. Dejansko je bila prav pomanjkljiva logistika največji krivec za ruski poraz v prvi svetovni vojni, saj je zakrivila velike izgube in onemogočila učinkovito bojevanje, to pa je sčasoma načelo tudi moralo. Neučinkovit transportni sistem je onemogočal tudi preskrbo civilnega prebivalstva v mestih, kar je vodilo v vsesplošno nezadovoljstvo in nazadnje revolucijo.
Tla so razrita in poteptana. Kamor se ozremo – sami mrtveci. Na nekaterih mestih so nametani drug na drugega, naši in Rusi, vsi lepo složno skupaj. Malo proč od kupa mrtvecev top: zraven par razmesarjenih konj, med katerimi so razmetane razcefrane umazane cunje, ki pokrivajo čudno črnordečo sekano zmes, zgneteno iz blata in mesa iz vsake oblike. Poleg teh preostankov teles, ki izpuhtavajo zatohel, plesniv vonj, zaboji za strelivo kakor majčkene, bele otroške rakve. Jate vran vsprhutavajo zategnjeno vriščeč s tal in se zaženejo nekoliko naprej in zopet sedajo in kljujejo v te razmetane dele človeških trupel in mrhovine.
Vir: Maks Simončič, Galicija, Spomini padlega vojaka, 1935
Domačini in poznavalci so graditelje vršiške ceste in vojaške oblasti opozarjali na veliko nevarnost snežnih plazov, še posebej po obilnejših padavinah in v času spomladanskega taljenja snega. Pristojni opozoril niso jemali dovolj resno, a so se kljub temu zaradi zahtev po stalni prevoznosti ceste odločili za gradnjo lesene protilavinske zaščite s strehami nad cesto na najbolj izpostavljenem delu ceste. Protilavinsko zaščitno konstrukcijo so zgradili tudi ob barakah, kjer so bili nameščeni ujetniki, ki so skrbeli za zimsko vzdrževanje ceste. Ta dela so neposredno sledila sami gradnji ceste in so bila končana pred zimo.
Zima 1915/16 je bila nenavadno mila. Pravega snega ni bilo vse do konca februarja. V začetku marca pa se je začelo obilno sneženje. Vojaške oblasti so od ujetnikov zahtevale, da kljub veliki količini snežnih padavin vzdržujejo novo cesto v voznem stanju in s tem omogočajo prevoz potrebnega materiala na fronto.
Na pepelnično sredo, 8. marca 1916, okoli 13. ure pa se je z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja sprožil plaz težkega južnega snega, ki je najprej polomil protiplazne zaščite, nato pa pomendral vso naselbino cestnih delavcev severnega taborišča. Kakšno razdejanje je naredil plaz, je postalo jasno šele, ko se je sneg stalil. Natančnega števila žrtev plazu ni mogoče ugotoviti. Najverjetneje je zahteval nekaj čez 200 žrtev. V nedeljo, 12. marca, se je sprožil še en plaz, ki je tudi terjal krvav davek. Glede števila žrtev obeh plazov se kot najzanesljivejši kaže podatek iz kranjskogorske župnijske kronike, ki govori o 272 žrtvah, kar se ujema s podatki v dunajskem vojnem arhivu. Domnevno je bilo med žrtvami nekaj čez 40 avstro-ogrskih vojakov, ostali pa so bili ruski vojni ujetniki.
Ostanki protilavinske zaščite ceste, ki ni zdržala silovitega udara snežnega plazu.
Vir: Dušan Škodič
Vršiška cesta v idilični visokogorski pokrajini.
Vir: Dušan Škodič
Vršiška cesta v idilični visokogorski pokrajini.
Vir: Dušan Škodič
Prehrano naših vojnih ujetnikov se lahko opiše tako: dobijo ravno toliko neokusne hrane, kolikor je potrebno, da ne bi umrli od lakote in da se ne bi prehitro izčrpali. Kalorije so strokovno preračunane in ujetniki zaradi lakote res ne umirajo, vendar se ne morejo izogniti občutku lakote.
Eno od maloštevilnih razvedril, ki je olepšalo življenje ujetnikov, je bilo seveda petje. Muzikalnost ruskega naroda se je posebej živo izrazila v teh težkih pogojih in skoraj v vsakem taborišču so sestavili enega ali dva zbora. Težko si je predstavljati, do kakšne popolnosti so prišli z izvedbo tako duhovnega kot tudi posvetnega petja. V nekaterih taboriščih so med ujetniki glasbeniki, takrat je to seveda razumljivo, v drugih, pod vodstvom amaterjev, pa se tudi dosega visok umetniški nivo. Vojni ujetniki so pogosto govorili, da samo pri petju za trenutek pozabijo na ujetništvo. Rusko petje je napravilo na Avstrijce globok vtis: po njihovih besedah po petju dojemajo veličino in moč slovanske duše.
Nedeljsko delo je dovoljeno le za spravljanje žetve, pri neodložljivih poljskih opravilih in sploh v nujni potrebi. Ako žele vojni ujetniki prisostvovati službi božji svojega verstva, se mora njihovi želji po možnosti ugoditi. Vojnim ujetnikom mohamedanske vere se mora dajati počitek v petkih tako kakor kristjanom ob nedeljah. Zato pa morajo tisti ob nedeljah delati. Vojnim ujetnikom je prepovedano udeleževati se plesnih veselic in zahajati v gostilno.
Poraba vojnih ujetnikov za kmetijska dela, Občinska uprava, 1917
Avstro-ogrsko topništvo na položajih.
Vir: Vinko Avsenak
Ruski vojaki med počitkom, najverjetneje v eni od kavern.
Vir: Mitja Močnik
PARK VOJAŠKE ZGODOVINE PIVKA
Razstava je postavljena ob stoletnici konca prve svetovne vojne. Posebna zahvala gre posameznikom in institucijam, ki so za razstavo posodili predmete, dali na razpolago fotografije ali pa posredovali podatke. S svojim prispevkom so pripomogli k temu, da smo lahko sto let po koncu prve svetovne vojne postavili to razstavo kot skromen spomenik trpljenju več deset tisoč vojnih ujetnikov armade carske Rusije na slovenskem ozemlju.
Ruski vojni ujetniki pri delu na žičniški postaji na planini Na Kraju.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Začetna postaja žičnice v Ajdovščini julija 1915.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
ŽIČNICE
Za oskrbo fronte v gorskem svetu so bile velikega pomena tovorne žičnice, ki so posebej v zimskih razmerah še pridobile na pomenu. Na soškem bojišču je tako avstro-ogrska vojska zgradila kar 245,7 kilometra žičnic. Največja sistema vojaških žičnic pri nas sta bila sistem Zlatorog v Bohinju–Komna–Peski (z odcepom v dolino Tolminke) in žičnica Kranjska Gora–Vršič–Trenta, po katerih so na dan prepeljali tudi po nekaj sto ton tovora. Izjemnih dimenzij je bil tudi žičniški sistem čez Trnovski gozd z začetno postajo v Ajdovščini in vmesnimi glavnimi postajami na Predmeji, Lokvah, v Čepovanu ter končno postajo ob ozkotirni železniški progi Trebuša–Grahovo. Ruski ujetniki so bili pomembna delovna sila pri izgradnji žičniških sistemov, vključeni pa so bili tudi v njihovo obratovanje, zlasti pri pretovarjanju tovora.
Postaja žičnice Kranjska gora–Trenta. V ozadju je vidna silhueta ruskega vojnega ujetnika.
Vir: David Erik Pipan
UTRJEVANJE POLOŽAJEV
Ena od značilnosti bojevanja na soški fronti je bilo utrjevanje položajev – kopanje strelskih jarkov ter vrtanje in urejanje kavern. Zaradi kraškega terena je šlo pri tem največkrat za kopanje in dolbenje v živo skalo, kar je predstavljalo izjemno težko in nevarno delo. Avstro-ogrska armada je v utrjevanje in gradnjo obrambnih položajev v veliki meri vključevala tudi ruske vojne ujetnike. Na avstrijski strani je tako na primer stekel velik projekt utrjevanja obrambnih položajev po 9. soški bitki (31. oktober–4. november 1916), saj so upravičeno pričakovali intenziviranje italijanskih napadov spomladi naslednjega leta. V VII. korpusu je imel general Kuchinka kot vodja utrjevalnih del na korpusnem odseku na voljo kar 18.500 mož, med katerimi je bila večina ruskih vojnih ujetnikov.
Na kraškem bojišču so bile kot naravna danost branilcem na voljo tudi kraške jame, ki so nudile varno zavetje pred artilerijskimi izstrelki. Da bi čim bolj izrabili naravne jame in brezna, so ustanovili jamski gradbeni oddelek VII. korpusa (nem. Höhlen-baudetachement d. K.u.K. Korps), ki je štel 500 mož. Vodil ga je speleolog ing. nadporočnik Alois Peter Bock. V tem oddelku je deloval tudi njegov brat speleolog dipl. ing. nadporočnik Hermann Bock. Oddelek je bil zadolžen za raziskovanje jam in ugotavljanje njihove primernosti za vojaško uporabo. V okviru njegovega delovanja so preučili več kot sto jam in jih od tega precej tudi preuredili za potrebe vojske. Konec maja 1917 je bilo v jamah, ki jih je uredil Bockov oddelek, 2.059 ležišč, dodatno pa se je v njih lahko namestilo še 1.156 vojakov. Skupaj je bilo na Krasu v kavernah in jamah na razpolago 17.300 m² pokritih površin. V istem oddelku je deloval tudi slovenski naravoslovec in pedagog ter častni član Društva za raziskovanje jam Ljubljana Pavel Kunaver (1889–1988), ki je tudi projektiral in gradil vodovod na Krasu. V projekte urejanja jam za vojaške potrebe so bili v veliki meri vključeni tudi ruski vojni ujetniki. Prav velika kraška jama, poimenovana Ruska jama (nem. Russenhöhle), v bližini stičišča vojaških poti od Kostanjevice proti Lokvici in poti, ki pelje od Kostanjevice proti Fajtjemu hribu v neposredni bližini nekdanjega strelišča, nas s svojim imenom spominja na prisotnost ruskih vojnih ujetnikov. Sprva je bilo v jami skladišče streliva, kasneje, ko je bila v dometu italijanskih topov, so bili v njej nastanjeni ruski vojni ujetniki, ki so sproti popravljali od topniškega obstreljevanja poškodovano cesto Lokvica–Kostanjevica, dokler niso italijanske sile zasedle tega območja.
Ruski vojni ujetniki pri delu v taborišču Zlatorog.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo
Avstro-ogrska pehota na položajih na vzhodni fronti.
Vir: Zbirke Europeana
Vzhodna fronta je bila eno izmed glavnih bojišč prve svetovne vojne. Raztezala se je od Baltskega morja na severu pa vse do Črnega morja na jugu, s čimer je bila to najdaljša fronta prve svetovne vojne. V boje na vzhodni fronti so bile vpletene naslednje države: Rusija in Romunija na strani antantnih sil ter Avstro-Ogrska, Nemčija in Bolgarija na strani centralnih sil. Fronta se je odprla 17. avgusta 1914 z napadom 1. ruske armade na nemško Vzhodno Prusijo, v Galiciji pa so se spopadi začeli z napadom avstro-ogrskih enot 23. avgusta 1914. Začetek vojne z Rusijo je bil za avstro-ogrsko armado zelo slab – že v septembru 1914 je izgubila večino avstrijske Poljske in se umaknila na Karpate, kjer je v zimi 1914/15 krčevito branila prelaze v Panonsko nižino. Nemški in avstro-ogrski armadi je uspelo fronto z veliko skupno ofenzivo v začetku maja 1915 premakniti nazaj proti ruski meji, kjer se je začasno ustalila. Frontna črta se je spet pošteno zatresla junija 1916 z izjemno ofenzivo pod vodstvom ruskega generala Brusilova in se pomaknila proti zahodu. Uspešna operacija je opogumila Romunijo, da je avgusta 1916 vstopila v vojno na strani antantnih sil, a sta jo nemška in avstro-ogrska armada hitro porazili. Spopadi so povečini prešli v pozicijski način bojevanja, ki se je obdržal vse do julijske ofenzive 1917, ko sta nemška in avstro-ogrska armada uspešno prebili fronto in rusko vojsko pregnali iz Galicije in Bukovine. Vojaški poraz je bil v veliki meri povezan z notranjepolitičnim dogajanjem v Rusiji, kjer je pet milijonov žrtev vojne skupaj z lakoto in vsesplošnim pomanjkanjem v zaledju vodilo v upore vojakov in civilnega prebivalstva, najprej v februarski in nato še oktobrski revoluciji. Oktobra 1917 so se tako med sovražnimi silami na vzhodni fronti že začela pogajanja o prekinitvi spopadov, 3. marca 1918 pa je bil v Brest-Litovsku sklenjen sporazum o separatnem miru, s katerim je Rusija pristala na velike ozemeljske zahteve centralnih sil.
Pripadniki avstro-ogrskih delovnih enot in ruski vojni ujetniki pri gradnji železnice Sežana–Repentabor.
Vir: Igor Dolenc
Ruski ujetniki pri delu na ozkotirni železnici na konjsko vleko med Bohinjsko Bistrico in Ukancem.
Vir: Muzej novejše zgodovine
Načrt ozkotirne železnice med Bohinjsko Bistrico in Ukancem.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
ŽELEZNICE
Poleg povečanja kapacitet na obstoječih progah je bilo zaradi vojaških potreb treba dograditi železniško omrežje. Zelo pomembna je bila izgradnja povezave med Južno železnico in bohinjsko progo, ki je zahtevala izgradnjo proge Sežana–Repentabor, ali pa izgradnja železniškega obroča v Ljubljani, ki je povezal Južno železnico z dolenjsko progo. Jeseni 1916 je bila zgrajena železniška linija Prvačina–Ajdovščina z veznim krakom Branik–Batuje (16 km), za oskrbo bojišča na Krasu pa je bila že jeseni 1915 zgrajena vojaška železnica Dutovlje–Kostanjevica na Krasu (22 km).
Takoj po padcu Gorice v 6. soški bitki je zaradi prekinitve oskrbovalnih poti avstro-ogrska armada pričela z gradnjo nove ozkotirne proge Dolnji Logatec–Kalce–Hotedršica–Godovič–Črni Vrh–Zadlog–Poncala (Mala Lazna) (53 km), ki je bila zgrajena med avgustom in decembrom 1916. V Godoviču se je odcepila proga proti Idriji (12 km), ki je bila zgrajena v septembru 1916, kasneje v pripravah na 12. soško bitko pa je bil zgrajen še podaljšek proge do Trebuše (dodatnih 27 km proge). Ta nov sistem prog je vsaj v določeni meri nadomestil izpad poškodovane in prezasedene bohinjske železnice. Spomladi 1917 so zaradi vse večjih potreb začeli graditi normalnotirno progo med Logatcem in Črnim Vrhom, ki pa je po preboju pri Kobaridu izgubila pomen in ostala nedokončana.
Za hitrejšo oskrbo krnskega bojišča so od jeseni 1915 do spomladi 1916 zgradili še konjsko železnico od Bohinjske Bistrice do hotela Zlatorog v Ukancu in jo kasneje elektrificirali. Med vojaškimi ozkotirnimi progami velja omeniti še proge Šempeter pri Gorici–Trnovo, Ajdovščina–Batuje–Črniče–Šempas in Kreplje–Britof.
V času vojne pa niso gradili le železniških prog, ki so služile neposredno oskrbi frontne črte, ampak tudi proge v zaledju, ki so služile širši logistični oskrbi. Tak primer je bila 20 kilometrov dolga proga gozdne železnice iz Šempetra na Krasu (današnja Pivka) v pogorje Javornikov, ki je bila namenjena oskrbovanju soške fronte z lesom. V vse projekte izgradnje in nadgradnje železniške infrastrukture so bili vključeni ruski vojni ujetniki. Tako naj bi po nekaterih virih bilo vključenih samo v izgradnjo idrijske železnice 20.000 ujetnikov.
Ruski ujetniki pri gradnji železnice Sežana–Repentabor.
Vir: Igor Dolenc
Ozkotirna železniška proga Idrija–Dolenja Trebuša.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
ŽELEZNICE
Ruski vojni ujetniki so imeli posebej pomembno vlogo pri gradnji infrastrukture in nasploh pri transportu. Le-ta je bil v prvi svetovni vojni ključnega pomena, saj so vojaški spopadi izjemnih dimenzij zahtevali prevoze velikanskega števila vojakov ter ogromnih količin orožja, streliva in druge opreme. V povprečju je bilo treba za oskrbo pehotne divizije, ki je štela 17.000 vojakov in imela še 8.000 konj, dnevno samo za hrano pripeljati 120 ton tovora. Poleg tega je bilo potrebnih še 250 ton streliva in tehničnega, gradbenega, utrjevalnega ter drugega materiala, kar je za eno divizijo dnevno znašalo približno 370 ton tovora. Za železniški transport takšnega tovora so potrebovali 40 vagonov, saj je bila v tistem času njihova povprečna nosilnost deset ton.
Soška fronta se je oskrbovala po treh glavnih železniških progah. Prva je bila Južna železnica, ki je vodila v Trst in oskrbovala južni del fronte. Druga proga iz Beljaka proti Trbižu je bila bolj pomembna za karnijski del fronte, tretja železniška proga, bohinjska, pa se je neposredno približala frontni črti, a je bila na določenih mestih izpostavljena sovražni artileriji in je bila med Sveto Lucijo (Most na Soči) in Gorico prekinjena. Izjemno povečanje prometa je zahtevalo povečanje kapacitet obstoječih prog z gradnjo dodatnih tirov na postajah, podaljšanjem razkladalnih tirov za dolge vlakovne kompozicije, gradnjo razkladalnih ramp in velikanskih skladišč. Na ljubljanski postaji so tako na primer povečali tirno omrežje za 1.600 metrov. V projekte razširjanja železniških postaj in povečevanja njihovih kapacitet za pretovarjanje tovora so bili v veliki meri vključeni prav vojni ujetniki.
RUSKA KAPELICA
Pravoslavna cerkvica sv. Vladimirja v idiličnem alpskem okolju, ki ga obdajajo vrhovi Špikove skupine s Škrlatico, Prisojnikom in Mojstrovko, naredi na vsakega obiskovalca tega gorskega okolja izjemen vtis.
O njenem nastanku niso ohranjeni nobeni dokumenti, ne omenja je nobeno uradno poročilo iz tistega obdobja – šlo je za preprosto kapelo, ki se ni mogla kosati z imenitnimi vojaškimi projekti tistega časa. Dejstvo je le, da so si ruski vojni ujetniki na tisoče kilometrov daleč od doma postavili majhno svetišče, kjer so vsaj za trenutek lahko pozabili na vsakdanje trpljenje, se duhovno povezali s svojimi domačimi in molili za svoje tovariše, ki so pri gradnji in vzdrževanju vršiške ceste zaradi izčrpanosti, bolezni in nesreč izgubili svoje življenje.
V nasprotju z danes prevladujočim prepričanjem kapelica ni bila postavljena po marčevskih plazovih leta 1916 v spomin na žrtve plazov. Edina poznana fotografija Ruske kapelice pod Vršičem iz vojnega obdobja je nastala namreč več kot mesec dni pred plazovi, kar dokazuje poštni žig, saj je bila kot razglednica odposlana že 4. februarja 1916. Na fotografiji pozirajo ruski vojni ujetniki, pomešani s svojimi stražarji in avstrijskimi častniki. Žal fotografija zajame le del množice, ki je bila na dan fotografiranja iz neznanega razloga zbrana ob kapelici.
Kapelica je bila postavljena v neposredni bližini bolnišnice, ki je stala ob cesti. H kapelici so leta 1937 prenesli posmrtne ostanke ruskih ujetnikov, ki so bili pokopani na vojaškem pokopališču ob vznožju Vitranca. Ob rekonstrukciji ceste na Vršič so sem pokopali tudi okostja, na katera so naleteli pri gradnji. Stavbenik Josip Slavec je takrat ob kapelici postavil kamnito piramido – sarkofag – z napisom v ruskem jeziku »Sinovom Rusije«.
Razglednica, na kateri so pred Rusko kapelico fotografirani ruski vojni ujetniki, njihovi stražniki in častniki. Razglednica je bila odposlana že 4. februarja 1916, več kot mesec dni pred usodnim plazom.
Vir: Maksimiljan Košir
Deski z Ruske kapelice pod Vršičem, ki sta bili ob celoviti obnovi leta 2005 shranjeni zaradi grafitov obiskovalcev kapelice.
Predmeta hrani Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (Ljubljana).
Trasa ozkotirne železnice Godovič-Idrija.
Vir: Katalog Centra za preventivno arheologijo ZVKDS
Nekega poznega večera se je pri Trebežarjevih hišnih vratih pojavil ruski ujetnik, ki je milo prosil jesti. Mati mu je seveda dopovedovala, da mu nima kaj dati, saj še sami nimajo kaj jesti. V skrajnem obupu je Rus pokleknil in prosil z dvignjenimi rokami. Ko je pokleknil, je zagledal pod stopnicami, ki so peljale iz hiše na »pod«, slučajno odkrito vrečo sirka, ki ga je mati vsak dan nekaj zmlela na ročnem mlinčku, saj vodni mlin na Mlačencah ni deloval. Ujetnik je planil k vreči, zajel prgišče zrnja, napolnil usta, z mladimi zobmi prežvečil, še enkrat zajel, dal v žep, se vljudno zahvalil in odšel v noč.
Goriški muzej, Spišem eno povest, Spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih, 2016
Prehrana vojnih ujetnikov je bila predpisana in standardizirana glede na težo dela, ki so ga ujetniki opravljali. V praksi je bilo drugače in ravno lakota je bila ena od osnovnih značilnosti bivanja ruskih vojnih ujetnikov pri nas.
Vojaški kotlički, menažki, aluminijasta in lesena čutara, kovinski krožnik ter žlica in nož ruskih vojnih ujetnikov.
Predmete hranijo Martin Premk (Ljubljana), Mitja Močnik (Goriška brda), Bojan Rustja (Kobarid) in Oton Saksida (Zalošče).
Kokarde, gumbi in pasne spone z uniform ruskih vojnih ujetnikov.
Predmete hranijo Mitja Močnik (Goriška brda), David Erik Pipan (Nova Gorica), Uroš Seražin (Ajševica), Bojan Zupančič (Nova Gorica), Simon Leban (Nova Gorica) in Simon Kovačič (Šempeter pri Novi Gorici).
Spodnje perilo ruskih vojakov, ki so ga nosili tudi v ujetništvu.
Predmet hrani Slavko Moravec (Idrija).
Težko pričakovano zvonjenje zvona: na kosilo!
»Jaz, jaz sem na vrsti, da grem po hrano!«
»Ne, jaz sem na vrsti!«
Ruvajoč drug od drugega ogromno kovinsko posodo za 50 ljudi, medtem ko so tekli v kuhinjo. Tam je kakšenkrat uspelo povrh porcije poglodati kosti z nerazkrojenimi kitami mesa.
Kosilo je prineseno. Dolga vrsta pri posodah z motno koruzno polento. Vsak, postavljajoč svojo menažko, je požrešno gledal na zajemalko razdeljevalca.
»Bolj gosto, bratec, bolj gosto! Ne delaj krivice rojaku …« Borno kosilo se je hlastno »pospravljalo«.
Valentin Dmitrijev, Prostovoljec – spomini na vojno in ujetništvo, 1929
Obleka, ki jo dobe vojni ujetniki od vojaške uprave, obstoji iz 1 čepice, 1 bluze, 1 hlač, 1 plašča, 1 para čevljev, 2 garnitur perila, 1 brisače, 1 garniture flanelnega perila in 1 nahrbtnika (krušne vrečice ali pa ruske tornistre). Vojaška uprava nosi stroške za obleko le po meri naravne obrabe; če se torej obleka predčasno obrabi, ker se ni nanjo zadostno pazilo, ali pa če je je vojni ujetnik vsled pomanjkljivega nadzorovanja kaj odprodal, je za to odgovoren delodajalec, ki mora potem tozadevne stroške plačati.
Poraba vojnih ujetnikov za kmetijska dela, Občinska uprava, 1917